KO SE NAPOLNI KOVČEK, SE NAPOLNI SRCE

  • Post author:
  • Post category:Uncategorized
  • Post comments:0 Comments

18. 12. 2020

Ravnokar sem pospravila še zadnje stvari iz predala učiteljskega katedra. Zazrem se v popolnoma novo učilnico, ki žalostno sameva že dva meseca. V glavi si prevrtim čas nazaj in pomislim na prvi šolski dan, ko sem stopila vanjo in na hitro se mi pred očmi prikaže nekaj čudovitih trenutkov, ki sem jih z najbolj kul petarji na svetu preživela v tem razredu v kratkih dveh mesecih, ko smo še poučevali v šoli. Zaprem vrata učilnice in zapustim zdaj že skorajda bivšo šolo. Turbulentna izkušnja, ki mi je dala ogromno novega znanja in spoznanj.

Sedim v avtu. Točno na istem parkirnem mestu, kjer sem parkirala, ko sem pred petimi meseci prišla na razgovor, in razmišljam kako hitro je minilo. Hudo mi je, da se od svojih petarjev ne bom tudi fv živo poslovila, a takšni so pač časi. Odpeljem se proti Ljubljani. Medtem, ko se vozim proti novi šoli, kjer bom podpisala novo pogodbo, me prešine, da sem prav lani decembra, na isti dan zadnjič sedela na letalu. Vračala sem se z enega projekta na Cipru. Zavem se, kako močno že pogrešam tisti občutek, ko je letalska karta plačana, obvestilo na e-pošti pa ti sporoči, da je potrjena letalska vozovnica pravkar prispela. Pa tisti občutek, ko je nahrbtnik napolnjen do zadnjega prostorčka in samo še čaka, da skupaj odvihrava novim dogodivščinam naproti. In urejanje logistike do letališča ter sama pot tja, ki pomeni, da se je potovanje tudi »uradno« pričelo. Predvsem pa tistega občutka svobode, ko prispem na letališče in vzhičenosti, ko sedim na letalu, ki bo zdaj zdaj vzletelo … Moje misli prekine glas navigacije, ki pravi »prispeli ste«. Preženem misli, željne potovanj, in vstopim v šolo. Podpišem pogodbo, preverim, ali me do začetka prvega delovnega dne, ki se bo začelo po novoletnih počitnicah, čakajo še kakšne formalnosti, in odidem.

Spet sedim v avtu. Srce si želi na pot. Nikakor ne morem pregnati misli, da je pred mano 14 prostih dni, ki bi jih morala preživeti z omejenim gibanjem. 14 dni, ki bi jih v normalnih pogojih prav gotovo preživela nekje izven meja Slovenije, nekje na toplem, kot to storim vsako leto. Zadnji mesec že spremljam države, ki imajo dostopne vstopne pogoje in v ožjem krogu so tako pristale Albanija, Turčija in Zanzibar. Iščem primerno letalsko karto, ko se na telefonu izpiše klic iz Omana. Tisti, ki me spremljate, veste, da je Oman meni pozimi kot Hrvaška večjemu delu Slovencev poleti. Na hitro poklepetam, povem da nimam časa, saj iščem destinacijo za čez novoletne počitnice. Nakar zaslišim glas na drugi strani: »Pridi v Oman, ravno pred nekaj dnevi so spremenili vstopne pogoje, karantena ni več potrebna.«

Ura je 17.00 in čakam v neskončno dolgi vrsti, da si uredim zavarovanje za tujino, ki krije tudi Covid zdravljenje. Vrsta se nikamor ne premakne, čez eno uro pa bodo zaprli poslovalnico. Sploh ne znam opisati vrtiljaka občutkov, ki so preplavili moje telo. Na eni strani sreča, navdušenje, vzhičenost in na drugi strani strah, če sem se sploh prav odločila. Razmišljam, če sem se sploh zares odločila, da grem ali bom zdaj zdaj izstopila iz vrste. Pomisleki ali naj grem ali raje ostanem doma? Ura teče z neznatno hitrostjo, ko si rečem: »Če do zaprtja uspem urediti to zavarovanje … potem grem!« Kar naenkrat se na hitro vrsta pred mano skrajša in že urejam zavarovanje.

Zdaj gre zares! Plačam letalsko karto. Težko pričakovani zvok potrjene vozovnice na e-pošti me neznansko razveseli. Uredim še prevoz na letališče in odvihram proti domu, kjer me čaka še priprava za na pot. Če sem danes še ob dveh popoldne podpisovala pogodbo za novo delovno mesto in se mi niti malo še ni sanjalo, kaj vse se bo do večera zgodilo, sem ob dveh ponoči že vsa v pričakovanju in na trnih sedela v avtu na poti na dunajsko letališče.  

Leave a Reply